Nekoč

Začetki organiziranega čebelarstva v naših krajih segajo v leto 1908, ko je bila 3. maja na Grahovem ustanovljena Čebelarska podružnica za tolminski in cerkljanski sodni okraj. Društvo je imelo polni naslov: Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko, Koroško in Primorsko; podružnica Grahovo ob Bači – to je bila tudi edina podružnica za primorski okoliš.

Grahovška podružnica je dobro delala. Po prerani smrti nadučitelja Kokoleta iz Podbrda, sta jo vodila Frančišek Kašca, nadučitelj v Tolminu in Josip Rakovšček, nadučitelj pri Sveti Luciji. Središče dejavnosti se je z Grahovega preneslo v Sveto Lucijo in se razširilo vse do Kanala. Na pobudo naše grahovške podružnice so se 1. junija 1914 leta zbrali čebelarji v hotelu Jelen v Gorici in skupaj z Rihenberško podružnico ustanovili čebelarsko društvo za Goriško. Ta je imela naloge organizirati vse čebelarje v podružnice, izposlovati državne in deželne podpore, nastaviti potovalnega čebelarskega učitelja in sprejeti čebelarski zakonik. Žal pa se je poleti 1914. leta začela prva svetovna vojna, tako da se dobronamerne naloge niso nikoli uresničile. Društvo je prenehalo delovati. Vojna vihra ob reki Soči je uničila vasi in čebelarstvo Goriške, Gorica je pripadla Italiji. V času Italije so bila vsa društva razpuščena.

prapor_2_2
prapor_1_2

Po drugi svetovni vojni leta 1945 je bilo ponovno ustanovljeno Čebelarsko društvo Tolmin. Organizator je bil Stanko Murovec, učitelj iz Podmelca. Čebelarstvo se je okrepilo in posodobilo. Ves čas je društvo skrbelo za pridobitev novega članstva in za podmladek. Po šolah je ustanavljalo čebelarske krožke. Uredilo je pašni kataster za pasišča. Organiziralo je izobraževanja, predavanja za uspešno zdravljenje čebel, strokovne ekskurzije in izlete, sodelovalo je z zamejskimi čebelarji iz Gorice, Vidma in Pordenone-ja. Tako kot druga čebelarska društva je tudi naše društvo svoj obstoj in status povezalo s praporjem. Razvilo ga je 22. septembra 1974, kot prvo čebelarsko društvo na primorskem.

Čebelarji, organizirani v ČD Tolmin so bili vedno pripravljeni svetovati in mlade čebelarje uvajati v delo. Članstvo v društvu se je povečevalo, saj je vsak novopečeni čebelar našel potrebne informacije in napotke za delo s čebelami v krogu svojih tovarišev, somišljenikov.
Lahko rečemo, da smo čebelarji na Tolminskem že dobro stoletje trdno organizirani. Naši predniki so zaradi splošnega napredka v čebelarstvu in odgovornosti do čebel zavzeto težili k popolnosti in izboljšavami. Glede na veliko teritorialno ozemlje čebelarskega društva so se skozi zgodovino razvijali in izumljali tudi različni panjski sistemi. Najbolj znani so Pinčev panj, Lomanov panj, Ponikovški panj. Na vse to smo lahko ponosni tudi v zdajšnjih vihravih časih.